| Oh, ta pomlad, nam vsem ljub letni čas. Pomlad je čas prebujanja, sanjarjenja in uresničevanja sanj, čas novih začetkov in sveže energije. Tone Pavček je v svoji zadnji knjigi Angeli o Pomladnem angelu zapisal tole:
Z zvončki zvonim,
v trobentice trobim.
Na prvi travi sedim
in ustnice šobim,
da se pridejo gret
zadnji zimski lenuhi,
da bomo rajali spet
na novi zeleni rjuhi.
Izzivam vas, da povabite pomladnega angela v svoje srce, misli in dušo. Pomladni angel vam bo pomagal, da se osvobodite vsega, kar vas zadržuje na poti do osebne sreče in zadovoljstva. Pomlad je resnično čas, da se znebimo navlake in stare šare, tako navznoter kot navzven.
|
|
|
| Verjemite ali ne, tisto, kar vam gre najbolj na živce pri ljudeh, odseva to, kar pri sebi ne želite priznati.
Denise Linn v svoji knjigi Potovanje k duši pravi: Kako se povezujete z drugimi in doživljate življenje, je navadno:
- ogledalo lastnosti, ki ste jih v sebi potlačili ali jih niste sprejeli
- odsev tega, kako so drugi ravnali z vami v vašem otroštvu
- odsev vašega življenjskega nazora
Pri svojem delu kot soul-coach opažam, da je zanikanje temne plati lahko zelo velika blokada pri zdravljenju sebe in svojih odnosov. Nihče ni samo dober ali samo slab. Naša celovitost je ravno v tem, da imamo dobre in slabe lastnosti in bolj ko smo sposobni sprejeti potencial svetlobe kot tudi potencial teme v nas, bolj smo imuni na kritiko, manj čutimo potrebo po tem, da sodimo sebe in druge, lažje dostopamo do svojega višjega jaza in bolj smo notranje pomirjeni.
|
|
|
| Naše telo je izvrstno orodje za duhovno uglasitev, saj duša neprestano komunicira z nami ravno preko telesa. Obstajajo različni načini, kako se lahko z njim pogovarjamo in kako ozavestimo sporočila, ki so shranjena v naši podzavesti. Celo do 95 odstotkov človekovih miselnih procesov nadzoruje podzavest in ravno ta je tista, ki jo moramo najprej spremeniti, če želimo trajno in učinkovito spremembo.
|
|
|
| Pred kratkim nam je ena izmed »Soul coaching« sester (tako se imenujemo vse, ki smo se učile Soul Coaching® pri Denise Linn) zaupala, da ji razni duhovni učitelji in zdravitelji že leta in leta prigovarjajo, da postane zdravilka. Zelo je bila zadovoljna z delom menedžerke v podjetju, a breme, da ji je pravzaprav namenjeno postati zdravilka, ji je dajalo nenehni občutek, da je zguba. Nekega dne pa jo je prešinilo. Med meditacijo je zaslišala besede: »Ljubljena si ne glede na to, kaj si. Ničesar ti ni treba narediti, zato da si ljubljena. To, kar počneš, nima zveze z našo ljubeznijo. Delaj tisto, kar rada počneš.« Te besede so ji spremenile življenje, še zlasti stavek: »Delaj tisto, kar rada počneš.«
V zvezi s tem bi z vami rada delila zgodbo, ki nam jo je Denise povedala na našem treningu na Summerhill Ranchu. Denise je pri svojih dvajsetih letih odšla v zenovski budistični samostan. Po šestnajst ur na dan je presedela na trdi blazini, meditirala in upala na razsvetljenje. Zenovski mojster ji je rekel, da se razsvetljenje zgodi v trenutku, vendar ta trenutek ni prišel niti po dveh napornih letih. Mojster ji je prav tako povedal, da se mora naučiti »pljuniti Budi v obraz«, kar se ji je takrat zdelo zastrašujoče in nepojmljivo. Budizem vendarle uči blagost in sočutje. Buda je utelešenje modrosti in ljubezni. Le kako naj bi pljunila vanj? Šele leta kasneje je razumela bistvo tega sporočila in morda ji ravno zaradi tega ni uspelo doživeti razsvetljenja v samostanu.
Vse dokler verjamemo, da imajo »tako imenovani Bude« v našem življenju - to so naši duhovni učitelji, guruji, starši, prijatelji, odgovore namesto nas samih, smo omejeni. »Pljuniti Budi v obraz« pomeni, da začnemo poslušati SVOJ notranji glas in da se ne odzivamo na to, kar pravijo drugi, da bi bilo za nas dobro.
|
|
|
| Ste se kdaj vprašali, kako bi preživeli čas, če bi imeli na voljo samo še pet dni življenja? Kaj bi počeli? S kom bi bili? Kaj bi vam bilo pomembno? In čemu bi se zlahka odpovedali?
Denise Linn je imela prijateljico, ki je bila na smrt bolna in odvisna od naprav za ohranjanje pri življenju. Prijateljica se je odločila, da jo odklopijo od naprav, brez katerih ji je ostalo največ pet dni življenja. Ko sta se v tistih dneh pogovarjali o tem z Denise, ji je povedala: »Vsak trenutek je dragocen. Ko grem na stranišče, vem, da mi bo to dano samo še nekajkrat… in zato je to zame »sveti trenutek na stranišču«. Ko grem spat, vem, da bom šla spat samo še nekajkrat, zato je to »sveti trenutek v postelji pred spanjem«. Vsak košček hrane, vsak pogovor, čisto vsak trenutek … pa najsi bo še tako navaden in nepomemben, je zame dragocen. Iskreno cenim vsak trenutek. Prav res bi ljudje vedno morali tako živeti.«
V resnici pa ljudje izgubljamo veliko preveč časa in energije za premlevanje o preteklosti in skrbeh o prihodnosti. Vsi se sicer zavedamo pomembnosti sedanjega trenutka, vendar ga ne znamo živeti. Ob tem se vprašamo, kaj je v življenju res pomembno.
|
|
|
|
